Z velikimi pričakovanji smo dočakali srečanje s terapevtskim psom Vilijem, ki ga je dvakrat na našo šolo pripeljala njegova vodnica Nika.

Gledal nas je prijazno in nas ovohaval. Nekateri  učenci so ga takoj obkolili, drugi pa so ga nekoliko boječe gledali z varne razdalje. Ko smo se posedli okrog psička, ki je mirno sedel na tleh, so se otroci sprostili. Spoznavali so njegovo telo, ga božali, izrekali ukaze, psiček pa jim je mirno z roke pobiral grižljaje. Učenci so spoznali, da je skrb za psička odgovorno dejanje, saj je treba poskrbeti za njegove potrebe (čistoča, hrana, sprehodi). Tudi učenci so ga česali, mu namazali blazinice na nogah, spoznali so pasjo zobno ščetko, popeljali so ga na sprehod po razredu in pokazali, kako bi oni poskrbeli za njegove »kakce«. Za vsako opravljeno nalogo je Vili dobil priboljšek z roke učenca. Na začetku je bilo nekaterim učencem čudno, ker jim je slina ostajala na roki, potem pa so si njegove bližine in vdanosti vedno bolj želeli. Ura je bila polna smeha in veselja in še kar nekaj dni kasneje so se učenci pogovarjali o Viliju.

Pri likovnem pouku smo naslednji dan iz plastelina izdelali psička Vilija.